Otroci
Mladi
Odrasli
Starostniki
Otroci
Mladi
Odrasli
Starostniki
Kronični bolniki
Nosečnice
Popotniki
Kronični bolniki
Nosečnice
Popotniki

Vse O cepljenju DOJENČKOV IN otrok

Rubrika vsebuje informacije o cepljenju otrok do zaključka osnovne šole. Za dijake, študente in druge mlade si oglejte rubriko Mladi do 26. leta.

Ob množici nasprotujočih si informacij, ki so staršem na voljo na spletu, je odločitev o cepljenju otroka postala mnogo težja, kot se je zdela našim babicam in dedkom. Zanje je, denimo, odkritje cepiva proti otroški paralizi razblinilo enega najhujših starševskih strahov in ljudje z otroki so dobesedno stali v vrstah, da bi cepivo dobili. Danes se srečujemo s povsem drugačnimi težavami pri cepljenju otrok, saj vztrajno kroženje netočnih, škodljivih in celo povsem izmišljenih informacij poraja veliko vprašanj ter pri starših vzbuja strah in nelagodje. To se kaže v naraščanju števila tistih, ki dvomijo v dobrobit cepljenja, ki želijo cepljenje svojih otrok opustiti ali pa jih je cepljenja strah. Poleg tega številnih izjemno nevarnih nalezljivih bolezni prav zaradi učinkovitosti cepljenja pri nas že dolgo nismo videli, zato se jih ne bojimo več in marsikomu se zdi, da je cepljenje proti njim nepotrebno.

Ne glede na strahove, osebna prepričanja in življenjski slog se moramo zavedati, da cepljenje vsako leto reši na milijone otroških življenj in prepreči neverjetno količino trpljenja. Zato predstavlja enega največjih dosežkov človeštva. Svetovna zdravstvena organizacija ocenjuje, da cepljenje letno prepreči do tri milijone prezgodnjih smrti, učinkovitost cepljenja pa je znova in znova neizpodbitno znanstveno dokazana.

Čeprav se nas lahko ena čustvena zgodba bolj dotakne od tisočerih znanstvenih dokazov, to ne pomeni, da dokazi ne držijo. Zato v tem prispevku podajamo odgovore na pogosta vprašanja, s katerimi si glavo belijo mladi starši, ko stojijo pred odločitvijo o cepljenju svojega otroka. Vse informacije so pridobljene iz zanesljivih strokovnih virov (NIJZ, Svetovna zdravstvena organizacija, Centers for Disease Control and Prevention) ter preverjene in potrjene s strani pediatrov iz Slovenskega zdravniškega društva – Združenja za pediatrijo.

Katera cepljenja otrok so obvezna in katera priporočena?

V Sloveniji je obvezno cepljenje otrok proti najnevarnejšim nalezljivim boleznim. Te bolezni so:

 

Na voljo imamo kombinirana cepiva, s katerimi lahko otroke cepimo proti več nevarnim nalezljivim boleznim naenkrat, in sicer proti ošpicam, rdečkam in mumpsu skupaj ter proti vsem ostalim naštetim boleznim skupaj. Vsa obvezna cepljenja krije zdravstveno zavarovanje.

Za določene skupine otrok so obvezna tudi druga cepljenja, denimo proti tuberkulozi ali tifusu. Več o tem lahko preberete v rubriki Posebna obvezna cepljenja za otroke.

Poleg obveznih so za otroke na splošno priporočena še cepljenja proti:

 

Zakaj je cepljenje pri nas obvezno?

Obveznost cepljenja izhaja iz skrbi za zdravje celotne družbe. Pri nas ima namreč vsak pravico do varstva pred nalezljivimi boleznimi ter hkrati dolžnost, da varuje zdravje sebe in drugih pred temi boleznimi. S cepljenjem zaščitimo sebe in posredno tudi druge, ki se iz različnih razlogov ne smejo cepiti. Temu pravimo kolektivna imunost. S kolektivno imunostjo varujemo najbolj ranljive člane družbe, med njimi tudi novorojenčke, ki prva cepiva lahko prejmejo šele pri 3. mesecih starosti. Več o obveznosti cepljenja in kako je to področje urejeno pri nas, si lahko preberete v rubriki Obvezno cepljenje v Sloveniji.

 

Zakaj otroke cepimo že tako zgodaj?

Med nosečnostjo na plod preidejo materina protitelesa in s tem zaščita proti boleznim, ki jih je nosečnica prebolela ali pa je proti njim že bila cepljena. A tako prenešena protitelesa se že po nekaj tednih izločijo iz krvnega obtoka novorojenčka oziroma dojenčka in tako otrok pred okužbami ni zaščiten ravno v obdobju, ko je zaradi razvoja in rasti še bolj ranljiv za okužbe. Nalezljive bolezni ga tako še bolj ogrožajo ter lahko potekajo težje in s hujšimi posledicami kot pri odraslih.

Zato je zelo pomembno, da dojenčke s cepljenjem zaščitimo takoj po 3. mesecu starosti. Tako otrokov imunski sistem zgradi zaščitno raven protiteles in naredi spominske celice, ki nato ob morebitni izpostavljenosti povzročiteljem bolezni preprečijo, da bi otrok zbolel. Zelo priporočljivo je, da je otrok po predpisanem programu cepljen pred vstopom v vrtec ali drugo obliko varstva, ker je takrat verjetnost za izpostavljenost povzročiteljem bolezni največja.  

 

Kako in s kakšnimi cepivi cepimo otroke?

Cepljenje je postopek, ki izkorišča imunski spomin. Pri cepljenju v telo z injekcijsko iglo (redkeje v obliki sirupa, denimo pri cepljenju proti rotavirusu) vnesemo močno oslabljen cepilni virus, ki ne povzroča bolezni, ali mrtve delčke virusov oziroma bakterij. S tem na nenevaren način posnemamo okužbo in naš imunski sistem izdela zaščitna protitelesa in spominske celice. Če smo kasneje v življenju izpostavljeni povzročiteljem bolezni, se naš imunski sistem zelo hitro odzove in prepreči bolezen ali pa ta poteka v milejši obliki.

Otroke, ki še niso dopolnili dveh let, običajno cepimo v mišico na sprednji strani stegna, starejše pa v mišico zgornjega dela nadlahti.

Velik napredek v medicini predstavlja uporaba kombiniranih cepiv, s katerimi lahko otroke cepimo proti več nevarnim nalezljivim boleznim hkrati, in sicer:

 

Vsa cepiva, ki jih uporabljamo, morajo zadostiti visokim standardom varnosti in učinkovitosti, ki so predpisani za zdravila in cepiva. Sestava vsakega cepiva je zapisana v povzetku glavnih značilnosti zdravila. Cepiva, ki jih uporabljamo v Sloveniji, NE vsebujejo tiomersala.

S ČIM OTROKA CEPIJO V PORODNIŠNICI? 

V porodnišnici novorojenček ne prejme cepiva, temveč v stegensko mišico v prvih urah po rojstvu prejme injekcijo vitamina K za preprečevanje krvavitev po rojstvu. Novorojenček se namreč rodi z nizkimi zalogami vitamina K v jetrih, ta vitamin pa je nujno potreben za normalno strjevanje krvi. Zaradi pomanjkanja vitamina K lahko pride do hudih notranjih krvavitev, kar imenujemo hemoragična bolezen novorojenčka. Te krvavivte lahko vodijo do možganske okvare ali celo smrti. Številne raziskave so dokazale, da enkratni odmerek vitamina K (1 mg) varno in učinkovito preprečuje krvavitve. Novorojenčki pri nas prejemajo injekcijo vitamina K že od leta 1987. Odkar je aplikacija vitamina K po rojstvu obvezna, ni več primerov hujših krvavitev pri novorojenčkih, ki bi zanje imele resne posledice, edini neželeni učinek pa je bolečina na mestu vboda. Informacije o neželenih učinkih, kot so zastrupitev z vitaminom K, zlatenica in hemolitična anemija, ki jih najdemo na spletnih forumih, ne držijo. Da bi prišlo do takšnih škodljivih učinkov, bi bili potrebni visoki in ponavljajoči se odmerki vitamina K, enkratni odmerek 1 mg pa tega ne more povzročiti. Tudi povezava vitamina K in raka oziroma levkemije je bila v številnih študijah ovržena oziroma nikoli dokazana.

Kdaj otroka lahko cepimo in kdaj ga ne smemo?

Otrok lahko prejme cepivo, če je zdrav, lahko pa ga prejme tudi v primeru določenih bolezni in stanj. Otroka lahko cepimo, če:

  • ima rahel prehlad ali drisko,
  • ima kronično srčno, pljučno, ledvično ali jetrno bolezen,
  • ima stabilno nevrološko stanje,
  • ima atopijske bolezni (alergija na hrano, atopijski dermatitis, astma in alergijski rinitis), razen v primeru akutnega poslabšanja,
  • prejema antibiotike ali nizke odmerke kortikosteroidov,
  • je prebolel akutno bolezen, 
  • je imel ob rojstvu zlatenico.

 

Otroka ne smemo cepiti zaradi naslednjih zdravstvenih razlogov:

  • ima potrjeno resno alergično (anafilaktično) reakcijo na sestavine cepiva,
  • je imel resen neželen učinek po predhodnem odmerku istega cepiva,
  • ima bolezen ali zdravstveno stanje, ki je nezdružljivo s cepljenjem.

 

Zdravnika je pred cepljenjem vsekakor treba obvestiti, če:

  • opažamo, da se otrok slabo počuti,
  • je otrok imel resen neželen učinek po prejšnjem cepljenju,
  • je otrok ob predhodnem odmerku istega cepiva imel resno alergijsko reakcijo,
  • je bil otrok v zadnjem mesecu že cepljen s katerimkoli drugim ali istim cepivom,
  • je otrok v zadnjih treh mesecih prejel imunoglobuline ali transfuzijo krvi;
  • ima bolezen, ki slabi imunski sistem (levkemija, rak…), hodi na obsevanja oziroma prejema zdravila, ki slabijo imunski sistem (kortikosteroidi, kemoterapija),
  • je bil otrok v stiku z bolnikom z nalezljivo boleznijo ali
  • otrok živi z osebo, ki ima oslabljen imunski sistem.

 

Na kaj biti pozoren po cepljenju otroka (neželeni učinki)?

Normalno je, da so starši ob cepljenju otroka zaskrbljeni in intenzivno pozorni na vedenje in počutje dojenčka po cepljenju. Če opazite kakršen koli znak, ki vas skrbi ali se vam zdi nenavaden, se obrnite na izbranega pediatra, ki vam bo pomagal z nasvetom in informacijami, vendar je verjetnost, da bi šlo za kaj resnega, izjemno majhna.

Resni neželeni učinki so namreč zelo ali izjemno redki. Resna alergična reakcija se, na primer,  pojavi pri manj kot enem človeku na milijon odmerkov cepiva. Alergične reakcije se običajno pojavijo v nekaj minutah po cepljenju, zato bodo otroku lahko takoj pomagali v ambulanti, v kateri je bil cepljen. Znaki resne alergične reakcije so težko dihanje, hropenje, otekanje obraza (oči, ustnic, žrela, grla), bledica, oslabelost, hiter srčni utrip, lahko pride tudi do motenj zavesti. Če se ti znaki pojavijo po tem, ko ste že zapustili ambulanto, nemudoma poiščite zdravniško pomoč.  Alergijska reakcija je lahko tudi blaga in se kaže kot izpuščaj ali srbečica po telesu. Zdravnik cepitelj bo ocenil resnost stanja, a običajno takšna alergijska reakcija ni razlog za opustitev naslednjih cepljenj.

V veliki večini so neželeni učinki cepljenja blagi in prehodni. Najpogosteje se pojavijo rdečina, oteklina, bolečina na mestu vboda ali slabo počutje in razdražljivost. Včasih se pojavijo tudi neješčnost, nespečnost, zaspanost, driska in bruhanje. Pri majhnih otrocih je kar pogosta tudi povišana telesna temperatura (do 38°C). Ti neželeni učinki se običajno pojavijo v prvih dneh po cepljenju in ne predstavljajo razloga za skrb.

Nekateri neželeni učinki se lahko pojavijo tudi nekaj tednov po cepljenju, in sicer izpuščaj ali otekle obušesne žleze po cepljenju proti ošpicam, mumpsu in rdečkam. To ne pomeni, da je cepljenje otroka okužilo z boleznimi, temveč predstavlja le reakcijo imunskega sistema na cepivo, kar je znak, da cepivo deluje.

V enem tednu po cepljenju se lahko pri uporabi živih cepiv (kombinirano cepivo proti ošpicam, mumpsu, rdečkam) redko pojavijo tudi visoka telesna temperatura (do 40,5°C), vročinski krči in neutolažljiv jok, ki traja tri ure ali več.

 

Ali je cepljenje potrebno začeti znova, če zamudimo naslednji odmerek?

Ne, cepljenja ni potrebno začenjati znova. Je pa vsekakor najbolje, da otrok prejme vse odmerke ob priporočenem času, ki je za vsak odmerek cepiva optimalno določen na podlagi raziskav. Zdravnik lahko razmike med odmerki podaljša le izjemoma.

 

Ali se lahko cepljenju otroka izognem?

Obvezno cepljenje lahko opustimo samo iz zdravstvenih razlogov. Če se oseba oziroma njeni starši ali skrbniki cepljenju neupravičeno izmikajo in ga odklanjajo, mora zdravnik cepitelj v elektronski register cepljenih oseb in neželenih učinkov po cepljenju (eRCO) zabeležiti, da starši odklanjajo cepljenje ali pa podati prijavo na območno enoto Zdravstvenega inšpektorata RS. Več o tem, kakšna sta postopka opustitve cepljenja iz zdravstvenih razlogov in inšpekcijskega nadzora ter o pravnih in finančnih posledicah izogibanja cepljenju, si lahko preberete v rubriki Obvezno cepljenje v Sloveniji.

 

Ali je potrdilo o cepljenju pri nas pogoj za vpis v vrtec?

Za vpis v javni ali zasebni vrtec morajo otroci obvezno biti cepljeni proti mumpsu, ošpicam in rdečkam. Če v potrdilu pediatra o zdravstvenem stanju otroka to cepljenje ni vpisano, se vpis v vrtec zavrne. To določa Zakon o nalezljivih boleznih v členu 51a. Seveda pa se v vrtec lahko vpišejo otroci, ki se cepiti niso smeli iz medicinskih razlogov ali ki so še v postopku pridobivanja odločbe o opustitvi cepljenja iz medicinskih razlogov.

 

Kakšna je povezava med cepljenjem in avtizmom?

O kombiniranem cepivu proti ošpicam, mumpsu in rdečkam na spletu kroži veliko netočnih informacij. Najbolj vztrajna med njimi je, da to cepljenje povzroča avtizem, ki se je razširila po študiji, ki jo je leta 1998 Andrew Wakefield izvedel na komaj 12 otrocih. Kasneje so mu dokazali, da je zaradi finančnih interesov rezultate raziskave priredil, in mu odvzeli zdravniško licenco, študija pa je bila preklicana in umaknjena. Nobena od kasnejših študij ni mogla dokazati vzročne povezave med avtizmom in cepljenjem proti ošpicam, mumpsu in rdečkam. Rezultate meta študije, ki je zajela pet kohortnih raziskav z 1,256,407 otroki in pet kontrolnih raziskav z 9,920 otroki, si lahko ogledate tu.

Posledice neetičnega ravnanja Andrewa Wakefielda so zelo daljnosežne, saj je zaradi strahu, ki ga je zasejal pri ljudeh, mnogo otrok ostalo necepljenih, kar ponekod po svetu povzroča izbruhe ošpic, ki terjajo povsem nepotrebne smrtne žrtve. Poleg tega so znanstveniki mnogo časa, denarja in energije porabili za dodatne raziskave neobstoječe povezave med cepljenjem in avtizmom, namesto da bi se ves ta čas ukvarjali z raziskovanjem tega, kaj resnično povzroča to bolezen.

Več preverjenih informacij o tem primeru lahko med drugim preberete na:

  • spletni strani Evropskega centra za preprečevanje in obvladovanje bolezni (ECDC)
  • spletni strani ameriškega Centra za nadzor in preprečevanje bolezni (CDC)
  • časopisu Canadian Medical Association Journal. 

 

Seveda bomo na spletu lahko našli ogromno zgodb in informacij, tudi o drugih zdravstvenih stanjih, ki naj bi bila povezana s cepljenjem. A ob tem moramo vedeti, da se prvi znaki nekaterih bolezni, med njimi tudi avtizma, časovno ujemajo z obdobjem, ko otroci prejemajo tudi cepiva. Časovno sovpadanje pa ni isto kot vzročna povezava.

Ali cepljenje res preobremeni imunski sistem otroka?

Človeški imunski sistem je močna in robustno zasnovana obramba pred številnimi "vsiljivci". Bakterije in viruse (antigene) vsak dan v telo vnašamo iz okolja ali pa živijo kar v našem telesu (denimo bakterije, ki živijo v naših ustih, črevesju in nosu kot del normalne flore). Naš imunski sistem večinoma najbolj zaposlijo prav te bakterije, ki so del nas, ter hrana in drugi tujki, ki jih vnašamo v telo.

V zgodnjem otroštvu je imunski sistem 'obremenjen' z razvojem številnih imunskih odzivov, če to želimo ali ne. Telo se namreč v tem času prvič množično srečuje z vrsto tujkov, s katerimi ni bilo še nikoli v stiku. To so različne vrste hrane, lastna mikrobna flora, okolje, v katerem se gibamo in živimo, in podobno. Samo v telesu imamo enako količino bakterijskih celic kot svojih lastnih, v naši okolici, zemlji in zraku pa je bakterij in virusov seveda še več. Vsi ti tujki so izrednega pomena za razvoj imunskega sistema, saj se ta z njimi uči, kaj mora tolerirati in proti čemu se mora boriti.

V nasprotju s prepričanjem mnogih, ki menijo, da prebolevanje nalezljivih bolezni v otroštvu spodbudi in krepi imunski sistem, slednjega v resnici razvijajo nenevarne bakterije in virusi, ki se nahajajo v naši okolici. Okužba, ki dejansko povzroči bolezen, pa ima kratkotrajne in dolgotrajne škodljive posledice za organizem. Zato cepiva ne preobremenijo imunskega sistema, temveč ga celo krepijo, saj sprožijo zaščito pred nalezljivo boleznijo, proti kateri smo se cepili.

Za primerjavo: pri akutnem vnetju žrela, ki ga povzroči streptokok, je otrok izpostavljen med 25 do 50 različnim antigenom, cepiva pa vsebujejo le majhno količino antigena (virusa ali bakterije), včasih celo le njegove delce, pa še to v oslabljeni ali mrtvi obliki.

 

Ali otrok lahko zboli kljub cepljenju?

To je redko, a se lahko zgodi. Med 1 in 5 odstotkov otrok namreč kljub cepljenju ne razvije zadostne imunosti na bolezen, proti kateri so se cepili. Zato je še toliko bolj pomembna kolektivna imunost, saj so tako pred nalezljivimi boleznimi bolje zaščiteni tudi ti otroci.

 

Ali otrok lahko zboli zaradi cepljenja?

Cepivo, ki ga uporabljamo za cepljenje proti davici, tetanusu, oslovskemu kašlju, otroški paralizi, okužbam z bakterijo hemofilus influence tipa b in hepatitisu B ter cepiva proti pnevmokoknim okužbam, klopnemu meningoencefalitisu, gripi in HPV so inaktivirana ali mrtva cepiva. To pomeni, da so virusi oziroma bakterije v cepivu mrtvi in ne morejo povzročiti bolezni, sprožijo le imunski odziv in s tem zaščito proti bolezni.

Cepivo proti ošpicam, mumpsu in rdečkam ter cepivi proti rotavirusnim okužbam in noricam pa vsebujejo oslabljene cepilne viruse teh bolezni. Ob prejemu tega cepiva se zelo redko zgodi, da se po cepljenju izrazijo bolezni podobni znaki (denimo nekaj pikic ošpicam podobnega izpuščaja ali blaga driska). A to ni dejanska bolezen in ni škodljivo, temveč je le znak, da cepivo deluje in da se je imunski sistem otroka odzval.

 

Zakaj uporabljamo kombinirana cepiva?

Kombinirana cepiva uporabljamo zato, ker omogočajo:

  • hitrejšo zaščito proti večjemu številu nalezljivih bolezni hkrati,
  • manjše število obiskov pri pediatru,
  • manjše število vbodov in s tem manj stresa za otroka (in starše) ter
  • prihranek časa in manjše stroške izvedbe cepljenja.

 

V prvih dveh letih življenja je obvezno cepljenje otrok proti devetim nalezljivim boleznim. Za vsako izmed bolezni morajo otroci prejeti po več odmerkov cepiva. Če bi jih cepili za vsako bolezen in za vsak odmerek posebej, bi samo za obvezna cepljenja otroka do drugega leta starosti zbodli več kot 20-krat.

Kombinirana cepiva so temeljito preučena in številne raziskave so potrdile, da so enako učinkovita kot samostojna cepiva, da nimajo negativnega učinka na imunski sistem in da ob njihovi uporabi ni večjega tveganja za neželene učinke.

Kaj je pojasnilna dolžnost zdravnika cepitelja?

Kljub temu, da je cepljenje obvezno, je dolžnost zdravnika oziroma cepitelja, da prejemnika cepiva oziroma starše otroka seznani z informacijami, ki jih potrebujejo za sprejem odločitve o cepljenju. To imenujemo pojasnilna dolžnost in jo določa 20. člen Zakona o pacientovih pravicah.

V okviru pojasnilne dolžnosti mora zdravnik:

  • ob dojenčkovem prvem sistematskem pregledu staršem izročiti knjižico z informacijami »Cepljenje otrok«,
  • izročiti pisno informacijo o bolezni in posameznem cepljenju,
  • pojasniti potek cepljenja (mesto cepljenja, število potrebnih odmerkov...),
  • na razumljiv način podati ustno informacijo o boleznih, predvidenem cepljenju, možnih neželenih učinkih po cepljenju ter ukrepanju v primeru neželenega učinka,
  • omogočiti vpogled v navodila za uporabo, ki so priložena cepivu,
  • za več informacij napotiti na spletno stran NIJZ.

 

Zdravnik mora ob tem upoštevati tudi pravice otroka. To pomeni, da mora tudi otroku na njegovi starosti primeren način pojasniti, kaj se bo z njim dogajalo ob cepljenju in po njem. Tudi o tem govori Zakon o pacientovih pravicah (20. člen, 4. odstavek), ki izrecno navaja, da ima tudi pacient, ki ni sposoben odločanja o sebi, pravico do obveščenosti.

 

Ali so dojenčki res zaščiteni proti boleznim, če jih dojimo?

Na spletu krožijo informacije, da cepljenje dojenčkov ni potrebno, ker dojeni otroci protitelesa prejmejo tudi z materinim mlekom. Pomembno je vedeti, da preko materinega mleziva in mleka novorojenčki res prejmejo eno od vrst protiteles (IgA), ki pa novorojenčka ščitijo le pred mikroorganizmi, ki jih zaužije.

Nekaj zaščite po rojstvu novorojenčku zagotavljajo tudi protitelesa, ki jih je pridobil od matere. Seveda to velja le za bolezni, ki jih je mati prebolela ali bila proti njim cepljena. Pospešen prehod materinih protiteles se prične okrog 32. tedna nosečnosti in novorojenčki imajo enako ali celo višjo raven protiteles kot mati. A novorojenčki imunost hitro izgubljajo, saj se večina protiteles razgradi v šestih do osmih tednih, prva cepiva proti nekaterim nalezljivim boleznim pa dojenčki lahko prejmejo pri 3 mesecih starosti.

 

Ali je bolje bolezni preboleti po naravni poti?

S cepljenjem sprožimo v telesu enak zaščitni imunski odgovor, kot se sproži pri okužbi. A ker so virusi in bakterije v cepivih oslabljeni ali mrtvi, ima cepljenje neprimerljivo manj stranskih učinkov in zapletov kot ''naravna'' okužba.

Za primer bomo vzeli virus ošpic. Ni res, da ošpice pomagajo pri pravilnem razvoju imunskega sistema, pravzaprav velja nasprotno. Okužba z ošpicami namreč povzroči prehodno zavoro imunosti, ki traja dve do tri leta. V tem obdobju je otrok v večji nevarnosti za druge okužbe in v tem obdobju je pri otrocih umrljivost zaradi drugih infekcijskih bolezni zvišana.

Cepljenje proti ošpicam za razliko od okužbe ne povzroča zavore imunosti in je povezano z zmanjšano pojavnostjo in umrljivostjo zaradi ošpic ter z zmanjšano umrljivostjo zaradi ostalih otroških nalezljivih bolezni.

Nazorni so tudi podatki o gnojnem meningitisu, povzročenem z bakterijo hemofilus influenze tipa b, ki ima do 5 do 10 % smrtnost in ki pri od 10 do 20 % preživelih otrok pušča trajne nevrološke posledice za razliko od varnega cepljenja, ki prepreči vse te posledice.

 

Ali cepiva res vsebujejo strupene in škodljive snovi?

O snoveh, ki jih vsebujejo cepiva, na spletu kroži ogromno netočnih in celo povsem izmišljenih informacij (denimo, da cepiva vsebujejo antifriz, kar seveda ne drži). Več o snoveh, ki jih vsebujejo cepiva, si lahko preberete v rubriki Sestavine cepiv, na tem mestu pa poudarimo naslednje:

1. Vsaka snov, tudi voda, je lahko strupena v preveliki količini. A hkrati je lahko tudi zelo strupena snov varna za uporabo, če je uporabljena doza pravšnja. Tak primer je denimo Botox, ki vsebuje eno najbolj strupenih snovi, kar jih poznamo, pa si ga odrasli mirno vbrizgavamo v obraz v boju proti znakom staranja.

2. Številnim snovem, ki so lahko ob preveliki količini strupene, smo izpostavljeni in jih uživamo vsak dan. Živo srebro vsebuje morska hrana, formaldehid najdemo v preprogah, kozmetiki, ustni vodici in izpuhih avtomobilov, aluminija pa vsak dan pojemo in popijemo med 30 do 50 miligramov. Za primerjavo: tista cepiva, ki vsebujejo aluminij, ga povprečno vsebujejo med 0,125 in 0,625 miligrama na odmerek.

 

Ali je cepljenje sploh potrebno, če bolezni pri nas več ni?

Da, cepljenje je kljub temu potrebno. Bolezni še vedno obstajajo in se bodo, če bodo imele priložnost, tudi širile. A ker nekaterih že vrsto let nismo videli, se jih ne bojimo več. Tako ne vemo, kako se muči dojenček z oslovskim kašljem, kako mu izstopijo oči, kako bruha od napora. Ne vemo, kakšna je cena uničenega otroštva malčka, ki je zaradi otroške paralize priključen na dihalno napravo. Ne vidimo več otrok, ki bi se dušili zaradi davice, ali otrok, ki bi jim krči tetanusa zlomili hrbtenico, in ne vidimo več otrok z možganskimi okvarami, ki jih povzročijo ošpice.

S cepljenjem preprečujemo zelo hude bolezni in čeprav so trenutno nekatere v Sloveniji zelo redke ali se sploh ne pojavljajo več, bi lahko znižanje deleža cepljenih ljudi povzročilo njihovo vrnitev. Za dokaze nam ni treba daleč in jih najdemo že v sosednjih državah, denimo v Italiji, kjer se zaradi upada števila cepljenih srečujejo z epidemijami ošpic.

Statistično gledano je možnost, da zbolimo za katero od teh bolezni, zelo majhna. Ampak varnostnega pasu v avtu si tudi ne pripnemo zato, ker je možnost nesreče statistično velika, temveč zato, ker malo verjetno nesrečo želimo preživeti. Podobno je s cepivi – vaš otrok verjetno nikoli ne bo potreboval zaščite, ki jo nudijo, vendar zanj zagotovo nočete posledic, ki jih bo trpel, če mu to zaščito odrečete.  

Kaj je kolektivna imunost in kako deluje?

Bistvo kolektivne imunosti je, da s cepljenjem večine ljudi poskrbimo za zaščito skupnosti kot celote. Cepljenje namreč ne ščiti le cepljenega posameznika, temveč je z vsakim cepljenim človekom pot širjenja bolezni prekinjena. Več kot je cepljenih, manj poti za širjenje ima bolezen. Ko je na bolezen odpornih toliko ljudi, da epidemija ni več mogoča, lahko govorimo o kolektivni imunosti. Bolj kot je bolezen nalezljiva, več ljudi mora biti nanjo odpornih, da epidemije niso več mogoče. Tako mora precepljenost proti ošpicam znašati kar 95 %, saj gre za bolezen, za katero zboli 90 % nezaščitenih ljudi, ki so v istem prostoru z bolnikom.

Pri nas kolektivno imunost uspešno zagotavljamo z obveznim cepljenjem proti določenim boleznim, saj ima v skladu z Zakonom o nalezljivih boleznih vsak pravico do varstva pred nalezljivimi boleznimi ter hkrati dolžnost, da varuje zdravje sebe in drugih pred temi boleznimi. S kolektivno imunostjo tako zaščitimo tudi tiste, ki se iz različnih razlogov ne smejo cepiti. To so običajno najbolj ranljivi člani družbe, kot so novorojenčki in dojenčki, dokler niso dovolj stari za prejem prvega odmerka cepiva, ter bolniki s trajnimi ali začasnimi motnjami v delovanju imunskega sistema (bolniki z rakom, z dedno imunsko pomanjkljivostjo, z avtoimunimi boleznimi, z odpovedjo ledvic in še mnogi drugi). S kolektivno imunostjo varujemo tudi tiste, ki se ne smejo cepiti zaradi alergije na katero od sestavin cepiva, ter tiste, ki so se cepili, a njihov imunski sistem ni razvil protiteles.

Spletno mesto uporablja piškotke za zagotavljanje boljše uporabniške izkušnje in spremljanje statistike obiska.
strinjam se