tuberkuloza

Tuberkuloza ni stvar preteklosti in nesrečnih umetnikov v Cukrarni. Čeprav jo znamo preprečevati in zdraviti, je ena najbolj smrtonosnih nalezljivih bolezni na svetu. Pri nas je zaenkrat dobro obvladana, za njo zboli od 75 do 100 ljudi na leto.

Tuberkulozo starejše generacije poznajo tudi kot sušico ali jetiko, z boleznijo pa je bila v preteklosti povezana velika stigma. Imeti jetiko je nekdaj pomenilo podobno, kot imeti aids. Danes o tuberkulozi govorimo redko, saj je v Sloveniji dobro obvladana. Kljub temu je še vedno ena najbolj smrtonosnih nalezljivih bolezni na svetu. Leta 2021 je zaradi tuberkuloze po svetu umrlo 1,6 milijona ljudi in žal je pandemija covida-19 izničila napredek pri obvladovanju te bolezni. Zato in zaradi posledic vojne v Ukrajini lahko tudi pri nas v prihodnjih letih pričakujemo povečanje števila primerov in večjo umrljivost zaradi tuberkuloze.

Tuberkuloza je nalezljiva bolezen, ki jo povzroča bakterija Mycobacterium tuberculosis. Bacil tuberkuloze je leta 1882 odkril Robert Koch, zato bakterijo po njem imenujemo tudi Kochov bacil. Smrtnost nezdravljene tuberkuloze je 50 %, bolezen pa znamo zdraviti in s preventivnimi ukrepi tudi uspešno preprečevati.

Bolezen se prenaša kapljično, torej s kašljanjem, kihanjem ali govorjenjem. Tako bacili pridejo v prostor, kjer jih zdrava oseba vdihne. Kochovi bacili so zelo odporni in v vlažnih, temnih prostorih lahko preživijo več mesecev. Tudi mraz in razkužila jih ne uničijo prav hitro, njihov največji sovražnik pa so sončni žarki, ki jih uničijo v nekaj minutah.

Bacili se najpogosteje naselijo v spodnje dele pljuč, kjer se razvije primarna okužba. Pljučna tuberkuloza je tudi najbolj znana, celice pljuč razpadajo in bolnik jih izkašljuje s krvavim izpljunkom. A bolezen lahko prizadene tudi druge organe, in sicer centralni živčni sistem (meningitis), bezgavke, obtočila in urogenitalni sistem, kosti in sklepe ali osrčnik.

Vsak stik z okuženim še ne pomeni, da bomo zboleli tudi sami. Verjetnost okužbe je večja, če smo z okuženim dlje časa v zaprtem, slabo prezračenem prostoru, če ima bolnik aktivno obliko tuberkuloze in če imamo mi sami oslabljen imunski sistem. Če imamo dobro odpornost, je verjetnost okužbe precej majhna, saj lahko dobro delujoč imunski sistem bakterije uspešno odstrani ali vsaj zavre njihovo razmnoževanje.

V slednjem primeru se sicer okužimo, a ne zbolimo. To imenujemo latentna okužba, ki poteka brez simptomov in jo ima večina (90 %) okuženih. Povzročitelj miruje v naših celicah in za okolico nismo kužni, a ob padcu naše odpornosti se lahko razvije aktivna okužba.

Otroci pogosteje zbolijo za aktivno, pa tudi težjo obliko tuberkuloze, kot odrasli ljudje. Poleg otrok imajo večjo možnost za okužbo:

odvisniki od drog in alkohola,
podhranjeni ali slabo hranjeni ljudje,
brezdomci, sezonski delavci, migranti in zaporniki,
starejši, še posebej tisti, ki bivajo v DSO,
vsi ljudje z oslabljenim imunskim sistemom (diabetiki, okuženi s HIV, pljučni bolniki,…),
bolniki na kemoterapiji, zdravljenju z biološkimi zdravili, kortikosteroidi in z nekaterimi zdravili proti artritisu,
zaposleni v zdravstvu.

Tveganje je večje tudi pri ljudeh, ki živijo, so živeli ali pogosto obiskujejo države z visoko pojavnostjo bolezni. Seznam držav sveta glede na pojavnost tuberkuloze je objavljen na spletni strani Registra tuberkuloze RS, med državami z veliko pojavnostjo pa so tudi Kosovo, Gruzija, Moldavija, Romunija, Rusija in Ukrajina.

Znaki tuberkuloze so velikokrat zakriti, slabo izraženi in dolgotrajni, a obstajajo štirje simptomi, pri katerih je treba nemudoma obiskati zdravnika:

dolgotrajno rahlo povišana telesna temperatura (do 37,5 ℃, več kot tri tedne),
nepojasnjeno hujšanje,
nočno potenje in
dolgotrajen kašelj.

Znaki tuberkuloze so tudi utrujenost, bolečine v prsnem košu ob dihanju, otekle bezgavke, pomanjkanje apetita in krvav izpljunek.

Zdravljenje tuberkuloze je dolgotrajno, več mesecev mora bolnik prejemati različne antibiotike, prvih nekaj tednov pa mora biti v izolaciji v bolnišnici. Spremeniti mora tudi življenjski slog (opustiti kajenje, uživanje alkohola, izboljšati prehrano…). Po nekaj mesecih večina bolnikov popolnoma okreva. Za uspešnost zdravljenja je pomembno tudi zgodnje odkritje bolezni.

Zdravljenje latentne oblike tuberkuloze ni potrebno, saj ni kužna. Pri otrocih do 5. leta z antibiotiki vseeno zdravimo tudi latentno obliko, kajti pri njih se pogosteje razvije aktivna okužba.

Na voljo imamo tudi cepljenje proti tuberkulozi, ki je bilo včasih del rednega programa in so bili z njim cepljeni vsi otroci. Ker je tuberkuloze pri nas malo, od leta 2005 cepimo le otroke iz družin, katerih starši so se v zadnjih petih letih preselili iz držav z visoko stopnjo incidence bolezni, ter novorojenčke mater z aktivno tuberkulozo v času nosečnosti.

Prebolela pljučna tuberkuloza ne ščiti popolnoma pred ponovno okužbo.

ZA KOGA JE CEPLJENJE PRIPOROČLJIVO IN KAKO SE IZVAJA

OBVEZNO CEPLJENJE

Cepljenje proti tuberkulozi je obvezno za:

novorojenčke iz družin, ki so se v zadnjih petih letih pred rojstvom tega otroka v Slovenijo priselile iz držav z visoko pojavnostjo tuberkuloze. Cepimo lahko tudi nedonošenčke, a šele, ko dosežejo težo 2000 gramov.
otroke, mlajše od 5 let, ki prihajajo iz držav z visoko pojavnostjo tuberkuloze in ki ob rojstvu niso bili cepljeni, in
otroke tistih mater, ki prebolevajo aktivno tuberkulozo.

PRIPOROČLJIVO CEPLJENJE

Cepljenje proti tuberkulozi je priporočljivo za:

otroke, ki bodo pogosto obiskovali države, kjer je tuberkuloza zelo razširjena, in za
otroke med 5. in 15. letom, ki niso bili cepljeni in so se rodili v državah z visoko pojavnostjo tuberkuloze.

Seznam držav sveta glede na pojavnost tuberkuloze je objavljen na spletni strani Registra tuberkuloze RS, med državami z veliko pojavnostjo pa so tudi Kosovo, Gruzija, Moldavija, Romunija, Rusija in Ukrajina.

Cepljenje se opravi z enim odmerkom cepiva BCG (Bacille Calmette-Guerin), ki vsebuje žive oslabljene bakterije. Po vbrizganju se naredi bel mehurček, ki izgine v nekaj minutah. Po nekaj tednih se na mestu cepljenja pojavi vnetje (infiltracija), ki traja nekaj tednov. Navadno se na vrhu oblikuje gnojni mehurček, iz katerega se razvije majhna razjeda, velika do 10 milimetrov. Razjeda se pozdravi sama v dveh do treh mesecih od cepljenja, za njo pa ostane značilna belkasta brazgotina. Iz gnojnega mehurčka se lahko cedi tudi dlje časa, kar ni nevarno, je pa mehurček seveda treba čistiti.

Cepljenje proti tuberkulozi se lahko izvede istočasno z drugimi cepljenji, vendar ne na isto mesto, torej ne v nadlaket leve roke.

Cepljenje novorojenčkov se praviloma opravi v porodnišnici, cepljenje starejših otrok pa pri pediatru-pulmologu. Pri starejših otrocih je treba pred cepljenjem opraviti preiskave za izključitev latentne tuberkulozne okužbe.

Cepljenje zaradi zdravstvenih ali epidemioloških razlogov krije zdravstveno zavarovanje.

PREGLED DOSTOPNIH CEPIV V SLOVENIJI

IME	Vrsta	Ščiti proti boleznim:	Uporabljamo ga za:
BCG 10 Anti-Tuberculosis Vaccine	Živo atenuirano (oslabljeno) cepivo	Tuberkuloza	Cepljenje novorojenčkov, dojenčkov in otrok

UČINKOVITOST IN LASTNOSTI CEPIVA

Cepivo proti tuberkulozi, s katerim cepimo novorojenčke, je učinkovito pri preprečevanju obolevnosti pri mlajših otrocih (do 5 let) in smrtnosti zaradi tuberkuloze pri otrocih do 15 let. Zaradi izzvenevanja učinkovitosti v starejših obdobjih cepljenje ne prepreči obolevanja in smrtnosti pri odraslih.

S cepljenjem ogroženih novorojenčkov in drugih naštetih skupin otrok preprečujemo razvoj najtežjih oblik bolezni in zmanjšamo možnosti razvoja aktivne oblike tuberkuloze, ki je tudi kužna. Zato je zelo pomembno, da v primeru epidemioloških ali zdravstvenih razlogov cepljenje izvedemo.

KDO SE NE SME CEPITI, NEŽELENI UČINKI

KDO SE NE SME CEPITI

S cepivom proti tuberkulozi se ne smejo cepiti:

vsi, ki imajo znano preobčutljivost za katero koli sestavino cepiva,
novorojenčki, lažji od 2000 gramov,
otroci, ki se rodijo HIV-pozitivnim materam, dokler se ne izključi okužba s HIV pri novorojenčku,
novorojenčki s sumom prirojenih okvar imunskega sistema,
otroci, rojeni materam, ki so bile v zadnjem tromesečju nosečnosti zdravljene z zdravili, kot so monoklonska protitelesa proti TNF-alfa,
okuženi s HIV,
ljudje s primarno ali sekundarno imunsko pomanjkljivostjo (vključno s pomanjkljivostjo interferonov gama in sindromom DiGeorge),
ljudje, ki se zdravijo z radioterapijo;
tisti, ki se zdravijo s kortikosteroidi v sklopu imunosupresivne terapije,
bolniki z rakom,
ljudje po presaditvi krvotvornih matičnih celic in po presaditvi organov,
drugi hudo bolni in podhranjeni ljudje,
nosečnice in
vsi, ki so preboleli tuberkulozo ali imeli ob tuberkulinskem kožnem testu reakcijo, večjo od 5 mm.

S cepljenjem je treba počakati:

pri klinično nestabilnih novorojenčkih, dokler ne okrevajo,
pri infekcijskih boleznih z vročino,
v primeru poslabšanja kroničnih bolezni,
v primeru generaliziranih kožnih infekcij,
pri novorojenčkih, katerih matere so bile med nosečnostjo na terapiji z zdravili proti TNF ali drugim potencialno imunosupresivnim protitelesom IgG1.

NEŽELENI UČINKI

Za cepljenje proti tuberkulozi so značilne manše lezije na mestu vbrizganja (vnetje, gnojni mehurček, razjede, včasih z obilnim izcedkom), ki običajno izginejo brez zdravljenja v do treh mesecih. Za njimi ostane tipična brazgotina.

Normalno je tudi povečanje lokalnih bezgavk (do 15 mm).

Če se po cepljenju lokalna reakcija pojavi v 24-48 urah in ognojek v 5-7 dneh, je to lahko znak predhodne okužbe s tuberkulozo.

Resne sistemske reakcije so po cepljenju z BCG cepivom zelo redke (okoli 2/milijon) in večinoma prizadenejo ljudi z oslabljenim imunskim sistemom.