Obvezno cepljenje v Sloveniji

V Sloveniji je cepljenje proti nekaterim boleznim obvezno in marsikdo se prej ali slej sooči z vprašanjem, zakaj je tako. V tem prispevku zato predstavljamo celotno področje in ključne pojme, in sicer:

• kaj je obvezno in kaj ni,
• ali je pravno sprejemljivo, da je cepljenje obvezno,
• kako uspešna je Slovenija pri izvajanju programa obveznega cepljenja,
• da je kljub obveznosti za cepljenje še vedno treba podati privolitev,
• kaj je pojasnilna dolžnost zdravnika,
• da cepljenje lahko opustimo le iz zdravstvenih razlogov,
• kaj se zgodi, če cepljenje neupravičeno odklonimo ali se mu izmikamo, ter
• da je država odškodninsko odgovorna, če obvezno cepljenje človeku povzroči škodo.

Zakaj je cepljenje v Sloveniji obvezno?

Obveznost cepljenja pri nas izhaja iz skrbi za zdravje celotne družbe. Pri nas ima namreč vsak pravico do varstva pred nalezljivimi boleznimi ter hkrati dolžnost, da varuje zdravje sebe in drugih pred temi boleznimi. S cepljenjem zaščitimo sebe in posredno tudi tiste, ki se iz različnih razlogov ne smejo cepiti. Temu pravimo kolektivna imunost. S kolektivno imunostjo varujemo tudi najbolj ranljive člane družbe,  kot so dojenčki, ki še niso dovolj stari, da bi jih lahko cepili, ter bolniki z motnjami v delovanju imunskega sistema. Kolektivna imunost varuje tudi tiste, ki se ne smejo cepiti zaradi alergije na katero od sestavin cepiva, ter tiste, ki so se cepili, a njihov imunski sistem ni razvil protiteles.

O vprašanju obveznega cepljenja je Ustavno sodišče presodilo (U-I-127/01 z dne 12. 2. 2004), da korist, ki jo prinaša cepljenje za zdravje posameznika in širše skupnosti, presega morebitno škodo, ki morda nastane pri posamezniku zaradi neželenih učinkov cepiv. Opustitev obveznega cepljenja bi pomenila veliko zdravstveno tveganje, saj bi lahko upad precepljenosti pod kritično mejo privedel do ponovnega pojava nalezljivih bolezni in epidemij. Posledice bolezni, ki jih lahko s cepljenjem preprečimo, bi bile za zdravje ljudi neprimerno večje, kot so morebitne zdravstvene težave, ki se ob cepljenju pojavijo le izjemoma.

Kaj je obvezno in kaj ni?

Po Zakonu o nalezljivih boleznih je pri nas obvezno cepljenje proti devetim nalezljivim boleznim. To so hemofilus influence b, davica, tetanus, oslovski kašelj, otroška paraliza, ošpice, mumps, rdečke in hepatitis B.

Ob epidemiji lahko minister za zdravje po predlogu Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ) določi še obvezna cepljenja proti steklini, rumeni mrzlici, trebušnemu tifusu, klopnemu meningoencefalitusu, gripi, tuberkulozi in proti drugim nalezljivim boleznim.

Za vpis v javni ali zasebni vrtec morajo otroci obvezno biti cepljeni proti mumpsu, ošpicam in rdečkam. Če v potrdilu pediatra o zdravstvenem stanju otroka to cepljenje ni vpisano, se vpis v vrtec zavrne. To določa Zakon o nalezljivih boleznih v členu 51a. Seveda pa se v vrtec lahko vpišejo otroci, ki se cepiti niso smeli iz medicinskih razlogov ali ki so še v postopku pridobivanja odločbe o opustitvi cepljenja iz medicinskih razlogov.

Mladi, ki se vpisujejo v srednjo ali visoko šolo ali na fakulteto, kjer se bodo izobraževali na področju zdravstva, vzgoje in izobraževanja ali sociale, morajo ob vpisu imeti opravljeno cepljenje v skladu z veljavnim Programom cepljenja in zaščite z zdravili. Tudi tu velja, da se v omenjene izobraževalne programe lahko vpišejo mladi, ki niso smeli bili cepljeni iz medicinskih razlogov.

Obvezna so tudi nekatera cepljenja v povezavi s poklicem, ki ga opravljamo, in cepljenja, povezana s potovanjem v določene države. 

Program cepljenja in zaščite z zdravili

NIJZ vsako leto pripravi Program cepljenja in zaščite z zdravili, ki določa obvezna in priporočljiva cepljenja za različne skupine prebivalcev, in sicer za:

• predšolske otroke,
• vse mlade do 26. leta (učence, dijake, študente in tiste, ki šolanja ne nadaljujejo),
• zaposlene (cepljenja in zaščita z zdravili, povezani s posameznimi poklici),
• ostale prebivalce in
• potnike v mednarodnem prometu.

Program vsako leto posodobijo, pri njegovi pripravi pa med drugim upoštevajo podatke pojavnosti  bolezni, deležu cepljenih, izsledke domačih in tujih raziskav, novosti na področju razvoja novih cepiv ter predloge koordinatorjev cepljenja in drugih strokovnjakov medicinske stroke.

Obvezno cepljenje deluje in nas ščiti

Program cepljenja v Sloveniji je zelo uspešen. Nekatere nalezljive bolezni, ki jih preprečujemo s cepljenjem, kot so davica, otroška paraliza, tetanus pri otrocih in rdečke, se že vrsto let ne pojavljajo več. Pri drugih (mumps, ošpice, oslovski kašelj) zaradi visokega deleža cepljenih letno zabeležimo le nekaj prijavljenih primerov. Kot je razvidno iz podatkov v spodnji preglednici, je obvezno cepljenje izjemno učinkovit ukrep za zagotavljanje zdravja.

* podatki za davico so iz leta 1946, cepljenje je bilo uvedeno 1937

Privolitev v cepljenje

Čeprav je cepljenje obvezno, mora zdravnik za izvedbo cepljenja pridobiti privolitev, ki jo pri cepljenju otrok podajo starši oziroma skrbniki. V cepljenje lahko starši privolijo na več načinov, in sicer:

• ustno,
• pisno: starši morajo podati pisno privolitev, kadar otroka pripeljejo na cepljenje stari starši ali drugi sorodniki, ali pa kadar cepljenje poteka v okviru sistematskega pregleda, ko otroke na pregled pripeljejo učitelji;
• z dejanjem oziroma ravnanjem, iz katerega lahko zanesljivo sklepamo, da pomeni privolitev. Pri tem ni dovolj, da starši otroka pripeljejo na pregled, temveč se za privolitev šteje šele to, da cepljenje tudi dejansko dopustijo.

Dovolj je privolitev enega starša, tistega, ki je ob cepljenju prisoten, saj rutinsko cepljenje ne sodi med posege, ki utegnejo imeti pomembne posledice za otroka, za katere morata privolitev podati oba starša. Je pa potrebno podati privolitev za vsako cepljenje posebej, seveda mora biti privolitev tudi prostovoljna.

Pojasnilna dolžnost zdravnika

Kljub temu, da je cepljenje obvezno, je dolžnost zdravnika oziroma cepitelja, da prejemnika cepiva oziroma starše otroka, ki ga bo cepil, seznani z informacijami, ki jih potrebujejo za sprejem odločitve o cepljenju. To imenujemo pojasnilna dolžnost in jo določa 20. člen Zakona o pacientovih pravicah.

V okviru pojasnilne dolžnosti mora zdravnik:

• ob prvem sistematskem pregledu izročiti knjižico z informacijami za starše »Cepljenje otrok«,
• izročiti pisno informacijo o bolezni in posameznem cepljenju,
• pojasniti potek cepljenja (denimo mesto cepljenja, število potrebnih odmerkov),
• na razumljiv način podati ustno informacijo o boleznih, predvidenem cepljenju, možnih neželenih učinkih po cepljenju ter ukrepanju v primeru neželenega učinka,
• omogočiti vpogled v navodila za uporabo, ki so priložena cepivu, ter
• za več informacij napotiti na spletno stran NIJZ.

Zdravnik mora ob tem upoštevati tudi pravice otroka. To pomeni, da mora tudi otroku na njegovi starosti primeren način pojasniti, kaj se bo z njim dogajalo ob cepljenju in po njem. Tudi o tem govori Zakon o pacientovih pravicah (20. člen, 4. odstavek), ki izrecno navaja, da ima tudi pacient, ki ni sposoben odločanja o sebi, pravico do obveščenosti.

Opustitev cepljenja

Obvezno cepljenje lahko opustimo samo iz zdravstvenih razlogov. Zdravnik mora na podlagi pregleda in informacij v zdravstveni dokumentaciji ugotoviti, ali pri posamezniku obstajajo morebitni razlogi za opustitev cepljenja. Če presodi, da bi se zaradi cepljenja zdravstveno stanje osebe lahko trajno poslabšalo, potem cepljenje opusti. Možni razlogi za opustitev cepljenja so:

• alergija na sestavine cepiva,
• resen neželen učinek cepiva po predhodnem odmerku istega cepiva,
• bolezen ali zdravstveno stanje, ki je nezdružljivo s cepljenjem.

Če je otrok v času, ko bi moral prejeti cepivo, akutno bolan in ima vročino, se cepljenje prestavi na čas po ozdravitvi.

Postopek opustitve cepljenja iz zdravstvenih razlogov

Če zdravnik ugotovi, da obstajajo zdravstveni razlogi za opustitev cepljenja, poda strokovno utemeljen in obrazložen predlog za opustitev cepljenja. Predlog za opustitev cepljenja poda lahko tudi oseba sama oziroma njeni starši ali skrbniki. Predlog za opustitev cepljenja je treba skupaj z zdravstveno dokumentacijo poslati na naslov:

Ministrstvo za zdravje Republike Slovenije

Komisija za cepljenje

Štefanova 5, 1000 Ljubljana

Če predlogu za opustitev cepljenja ni priložena ustrezna zdravstvena dokumentacija, Ministrstvo za zdravje predlog zavrže.

Priložena zdravstvena dokumentacija mora vsebovati:

• fotokopijo cepilne knjižice (evidentiran cepilni status),
• fotokopijo zdravstvenega kartona,
• izvide vseh opravljenih specialističnih pregledov ter
• izvide oziroma rezultate opravljenih preiskav.

Glede na razlog za predlagano opustitev cepljenja mora priložena zdravstvena dokumentacija vsebovati tudi:

• dokazila o alergiji na sestavine cepiva skupaj z dokazili o načinu diagnosticiranja alergije;
• dokazila o resnem neželenem učinku po predhodnem odmerku istega cepiva (vrsta in čas pojava neželenega učinka, vrsta cepiva, dokazila o zdravstveni obravnavi resnega neželenega učinka); 
• dokazila o bolezni ali zdravstvenem stanju, ki je nezdružljivo s cepljenjem.

Strokovno mnenje o opustitvi cepljenja pa mora vsebovati:

• navedbo nalezljive bolezni, proti kateri bi cepljenje opustili,
• razloge za opustitev cepljenja z obrazložitvijo,
• časovno obdobje opustitve cepljenja,
• navedbo lastniškega imena cepiva, s katerim bi osebo morali cepiti.

Komisija prouči predlog za opustitev cepljenja, pri čemer lahko zahteva dodatno dokumentacijo ali dodatne zdravstvene preglede, sicer pa mora svoje mnenje ministru za zdravje posredovati v treh mesecih. Na podlagi strokovnega mnenja komisije nato minister za zdravje izda odločbo o opustitvi ali neopustitvi cepljenja. Odločbo prejmeta zdravnik cepitelj in oseba, ki naj bi se cepila (oziroma njeni starši ali skrbniki). Odločitev se vpiše v zdravstveno dokumentacijo in knjižico o cepljenju. Zoper odločbo ni pritožbe, mogoč pa je ustavni spor.

Če odločba določa, da ni razlogov za opustitev obveznega cepljenja, zdravnik cepitelj osebo povabi na cepljenje.

Odklanjanje cepljenja

Zakon o nalezljivih boleznih (ZNB) določa, da mora zdravnik o opravljenem cepljenju izdati potrdilo, voditi evidenco in poročati. Leta 2017 je v okviru e-zdravja začel delovati elektronski register cepljenih oseb in neželenih učinkov po cepljenju (eRCO), s katerim se podatki o vseh opravljenih cepljenjih in neželenih učinkih samodejno prenašajo in zbirajo. Če zdravnik, ki opravlja cepljenje, ravna v skladu z določbami ZNB, je njegova zakonska dolžnost izpolnjena, lahko pa na podlagi presoje posameznih okoliščin še vedno poda tudi prijavo zaradi odklanjanja cepljenja na Zdravstveni inšpektorat RS.

Ta najprej povabi osebo oziroma njene starše ali skrbnike, da podajo izjavo in navedejo morebitne razloge, zaradi katerih se izmikajo oziroma onemogočajo cepljenje. Seznani jih tudi, da njihovo dejanje po ZNB predstavlja prekršek, in jih opozori na pravico, da lahko v primeru zdravstvenih razlogov tudi sami podajo predlog za opustitev cepljenja na Komisijo za cepljenje Ministrstva za zdravje. Če se odločijo izkoristiti to pravico, inšpektor določi rok, v katerem morajo predložiti dokazilo o oddani vlogi. Če dokazila do roka ne predložijo, potem velja, da zdravstvenih razlogov za opustitev cepljenja ni. Zato inšpektor izda odločbo o cepljenju in uvede postopek zaradi prekrška (v skladu s 4. točko 57. člena ZNB).

Zdravstveni inšpektorat RS prične voditi postopek samo takrat, ko prejme prijavo od zdravnika cepitelja. To pomeni, da sami ne moremo prijaviti sosedov, ki nočejo cepiti svojih otrok, tudi če se z njimi glede tega ne strinjamo. 

Pravne in finančne posledice

Po Zakonu o nalezljivih boleznih je izmikanje cepljenju prekršek, za katerega je za posameznika predvidena kazen v višini od 400 do 4.000 evrov.

Dodatne kazni lahko sledijo, tudi če se starši ne odzovejo vabilu inšpektorata na obravnavo ali ne izvršijo odločbe inšpektorata (na podlagi Zakona o splošnem upravnem postopku).

Odškodninska odgovornost

Cepiva proti nalezljivim boleznim so izjemno varna in temeljito preizkušena, pa vendar se lahko v izjemno redkih primerih zgodi, da cepljenje osebi povzroči zdravstveno škodo. Kadar se ta kaže z resnim in trajnim zmanjšanjem življenjskih funkcij, ima oseba po Zakonu o nalezljivih boleznih pravico do odškodnine v enkratnem znesku 60.000 evrov.

Če oseba zaradi cepljenja umre, imajo njeni starši oziroma zakonec oziroma zunajzakonski partner pravico do odškodnine v enkratnem znesku 10.000 evrov.

Če zaradi cepljenja umre oseba, ki ima mladoletne otroke, imajo otroci pravico do odškodnine v enkratnem znesku 20.000 evrov.

Vlogo za pridobitev odškodnine oškodovanec najpozneje v šestih letih od dneva cepljenja, ki je potekalo na območju Republike Slovenije, vloži na Ministrstvu za zdravje. Vloga mora vsebovati:

• ime in priimek osebe, ki je bila cepljena,
• ime in priimek osebe, ki uveljavlja pravico do odškodnine,
• naziv in sedež zdravstvenega zavoda oziroma druge pravne ali fizične osebe, kjer je bilo cepljenje opravljeno,
• podatke in dokumentacijo o cepljenju in domnevnih posledicah cepljenja (denimo o datumu cepljenja, nalezljivi bolezni, zoper katero je bilo cepljenje opravljeno, domnevnih posledicah cepljenja, dokumentacijo o zdravljenju domnevnih posledic cepljenja...).

O pravici do odškodnine na podlagi strokovnega mnenja Komisije za ugotavljanje vzročne zveze med obveznim cepljenjem in nastalo škodo ter invalidske komisije Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje odoloči minister. Odškodnina se izplača iz državnega proračuna.

Za škodo, ki nastane zaradi strokovne napake pri opravljanju obveznega cepljenja ali pa je posledica neustrezne kakovosti cepiva, po Zakonu o nalezljivih boleznih ni odgovorna država. Zato se v takšnih primerih za odškodninsko odgovornost uporabljajo predpisi civilnega prava.