Poletje je čas morja, potovanj, pa tudi pikov komarjev, ki lahko na nas prenesejo različne bolezni. Domači komarji prenašajo virus zahodnega Nila, zaradi globalnega segrevanja pa je v Evropi vedno več tudi tigrastih komarjev in s tem avtohtonih okužb z virusi denga in čikungunja. Proti nekaterim boleznim, ki jih prenašajo komarji, že obstajajo cepiva, vendar rutinskega cepljenja z njimi v Sloveniji ne potrebujemo.

Na prvem mestu tako ostaja preventiva pred piki, izjema je le obvezno cepljenje proti rumeni mrzlici ob potovanju v države, v katerih je ta bolezen prisotna.

Evropski center za preprečevanje in obvladovanje bolezni (ECDC) je že pred časom posvaril, da se v Evropi ob podnebnih spremembah in toplejših temperaturah povečuje število primerov denge in drugih bolezni, ki jih širijo komarji. Invazivna vrsta tigrastega komarja, ki širi viruse denge, zika in čikungunja, se je po njihovih podatkih udomačila že v 16 evropskih državah, med drugim tudi pri nas, v Avstriji, Italiji in na Hrvaškem.

Poleg tega Slovenci radi in veliko potujemo, tudi na oddaljene in eksotične lokacije, kjer smo lahko izpostavljeni boleznim, ki jih v naših koncih komarji ne prenašajo.

Ker tudi zaradi smrtnih primerov v naši bližini v medijih in na družbenih omrežjih kroži veliko informacij, smo pripravili pregled bolezni, ki jih prenašajo komarji, in cepiv, ki jih imamo na voljo za zaščito pred njimi. 

Denga

Denga je najbolj razširjena virusna bolezen, ki jo prenašajo komarji, in sicer egiptovski tigrasti komarji (Aedes aegypti) in navadni tigrasti komarji (Aedes albopictus). Prvi so bili nekoč v Evropi že iztrebljeni, pa so se ponovno pojavili na Cipru, v okolici Črnega morja in na Madeiri, drugi pa so se že dobro udomačili tudi pri nas. Včasih je veljalo, da je denga vročica (sub)tropskih krajev, zdaj pa je zaradi globalnega segrevanja postala tudi evropski problem. V Sloveniji se denga doslej še ni pojavila, vse okužbe naših državljanov so se zgodile na potovanjih v tujini.

Denga se pojavlja predvsem v urbanih predelih Afrike, centralne in južne Amerike, jugovzhodne Azije, vzhodnega Sredozemlja in zahodnega Pacifika. V Evropi se pojavljajo predvsem posamezni primeri, prvenstveno v Franciji, Italiji in Španiji ter na Madeiri (Portugalska). Leta 2010 se je 10 ljudi okužilo tudi na Korčuli. Skupno število primerov denge lokalnega izvora v Evropi se v zadnjih letih hitro povečuje – leta 2024 je ECDC zabeležil 304 primere, leto prej 130, leta 2022 pa 71 primerov. Pred tem se je letno število primerov lokalnega izvora na stari celini gibalo od 0 do največ 23 (leta 2020).

Okužba z virusom denge najpogosteje (75 %) poteka brez posebnih znakov. Ob pojavu simptomov je bolezen podobna gripi, v približno 5 % pa poteka kot denga hemoragična mrzlica ali denga šok sindom. Več informacij o bolezni vam je na voljo tukaj.

Za zaščito trenutno obstajata dve cepivi, a rutinska zaščita z njima v Evropi ni potrebna. Denga je najbolj nevarna ob ponovni okužbi, zato je tudi cepljenje ob potovanjih smiselno le, če smo bolezen enkrat že preboleli. V Sloveniji cepivo sicer ni dostopno, je pa za zaščito potnikov, ki potujejo na ogrožena območja, cepivo na voljo v drugih evropskih državah.

Več informacij o cepivu Qdenga

Več informacij o cepivu Dengvaxia

Denga ogroža kar polovico svetovne populacije, število okužb pa drastično narašča, zato je v razvoju še vrsta novih cepiv, med njimi so štirje kandidati že v 3. fazi kliničnih preizkušanj. 

Vročica zahodnega Nila

Virus prenaša navadni domači komar (Culex Pipiens), pojavlja pa se predvsem v območjih tropskega in zmernega podnebja, tudi v Evropi – največ v Romuniji, Sredozemlju in ob izlivu reke Volge v južni Rusiji. Prvi primer v Sloveniji smo zabeležili leta 2013, nato še enega leta 2017, leta 2018 pa pet primerov. Leta 2024 je zbolelo šest ljudi. Virus zahodnega Nila se sicer pojavlja tudi v vseh štirih državah, na katere mejimo.

Okužba v večini primerov poteka brez simptomov, pri manjšini okuženih pa se kaže s kratkotrajno, gripi podobno boleznijo (vročina, slabo počutje, glavobol, izpuščaj, bolečine v mišicah in sklepih). Manj kot odstotek okuženih razvije težjo obliko bolezni, pri kateri je prizadeto osrednje živčevje (okrnjena zavest, krči, nevrološki izpadi in motnje gibanja). Zdravimo lahko samo simptome, saj za bolezen nimamo zdravila.

Cepivo so že poskušali razviti, bilo je nekaj obetavnih kandidatov, ki so sprožili ustrezen imunski odziv in bili varni, vendar se zaenkrat še nobeno cepivo ni prebilo do 3. faze kliničnega preizkušanja. Izbruhi vročice zahodnega Nila so namreč geografsko težko predvidljivi, 3. faza pa zahteva preizkušanje na velikem vzorcu ljudi, ki so lahko izpostavljeni virusu. 

Čikungunja

Virus čikungunja prenašajo egiptovski tigrasti (Aedes aegypti) in navadni tigrasti komarji (Aedes albopictus). Bolezen je prisotna predvsem v tropskih in subtropskih področjih (obe Ameriki, Afrika in Azija), v Evropi pa gre predvsem za vnešene primere, ko se posameznik okuži na potovanju. V Italiji je že dvakrat (2007 in 2017) prišlo do večjega izbruha, ko se je popotnik okužil v tujini, nato pa v Italiji okužil lokalne komarje, ki so okužbo prenesli na več sto lokalnih prebivalcev. V Sloveniji smo doslej zabeležili nekaj posamičnih primerov, vsi so bili vneseni.

Čikungunja povzroča visoko vročino in močne bolečine v sklepih, ki so lahko dolgotrajne. Drugi simptomi vključujejo otekanje sklepov, bolečine v mišicah, glavobol, slabost, utrujenost in izpuščaj. Simptomi so sicer podobni, kot pri dengi ali ziki, zaradi česar je diagnostika otežena. To državam otežuje natančno ugotavljanje števila okuženih ljudi. Bolezen je redko smrtna, najbolj so ogroženi majhni otroci ali starejši z že obstoječimi zdravstvenimi težavami.

Trenutno obstajata dve odobreni cepivi proti čikungunji, vendar še nista v splošni uporabi. V Sloveniji cepivi nista na voljo. 

Zika

Tudi zika virus prenašajo tigrasti komarji (navadni in egiptovski), prisoten je v Južni in Srednji Ameriki, Jugovzhodni Aziji, Afriki in na pacifiških otokih. V Evropi, vključno s Slovenijo, doslej niso zabeležili avtohtonih primerov zike, le uvožene, ko so se ljudje okužili na potovanjih.

Večina okužb z zika virusom mine brez simptomov, pojavijo se le pri okoli 20 % okuženih. Potek bolezni je večinoma blag in traja nekaj dni z vročino, konjunktivitisom (vnetjem očesnih veznic), bolečinami v mišicah in sklepih, splošnim slabim počutjem in glavobolom, redko tudi z izpuščajem.

Če se z virusom zika okuži nosečnica, pa ima to lahko resne posledice za plod, kot so mikrocefalija (drobnoglavost) in druge prirojene deformacije, pa tudi prezgodnji porod in splav. Pri starejših otrocih in odraslih zika lahko povzroči Guillain-Barréjev sindrom, okvare živčevja (nevropatije) in vnetje hrbtenjače (mielitis).

Zdravila in cepiva proti ziki zaenkrat nimamo na voljo, je pa v razvoju kar nekaj kandidatov, ki so v I. ali II. fazi kliničnih preizkušanj. 

Malarija

Malarijo povzročajo paraziti plazmodiji, ki se s pikom okuženega komarja mrzličarja (Anopheles) preneso na človeka. Poznamo 5 različnih vrst plazmodija, najpogostejši povzročitelj malarije v svetu je Plasmodium falciparum. Ker je bolezen prisotna v več kot sto državah sveta (skoraj vse države podsaharske Afrike, deli srednje in južne Amerike, države Bližnjega vzhoda, osrednje, južne in JV Azije in nekateri tihomorski otoki), ji je izpostavljenega okoli 40 % svetovnega prebivalstva, pa tudi več milijonov popotnikov. Leta 2023 je bilo po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije 263 milijonov primerov okužb z malarijo v 83 državah sveta, zaradi česar je umrlo skoraj 600 tisoč ljudi, večinoma otrok.

Malarija lahko poteka v blagi obliki, še posebej pri tistih, ki so jo že kdaj preboleli. Simptomi so podobni drugim boleznim, zato je pomembno čim prej opraviti testiranje. Najznačilnejši je pojav visoke vročine z mrzlico in potenjem. Za bolezen so značilne tudi bolečine v mišicah in sklepih, glavobol, prebavne težave, zlatenica in motnje zavesti. Malarija se lahko tudi ponavlja, nekatere oblike pa lahko povzročijo hudo bolezen in smrt. Večje tveganje za to imajo dojenčki in otroci, mlajši od petih let, nosečnice, ljudje z oslabljenim imunskim sistemom (denimo HIV ali aids) in brez vranice ter kronični bolniki.

Že ob majhnem sumu na malarijo je treba obiskati zdravnika, da se opravi testiranje, saj zgodnje zdravljenje lahko prepreči razvoj hude oblike bolezni.

Kot popotniki se lahko pred malarijo zaščitimo z zdravili. Danes imamo na voljo varne antimalarike, ki nimajo veliko neprijetnih neželenih učinkov. Pred potovanjem se o zaščiti posvetujemo v potovalnih ambulantah NIJZ.

Za zaščito otrok, ki živijo na območjih z zmernim do visokim prenosom malarije, povzročene s Plasmodium falciparum, je Svetovna zdravstvena organizacija oktobra leta 2021 odobrila cepivo Mosquirix. To je bil zgodovinski trenutek v boju z boleznijo, ki predstavlja eno največjih svetovnih zdravstvenih bremen, saj se je izkazalo, da cepivo znatno zmanjšuje pojavnost malarije in njenih smrtonosnih oblik pri majhnih otrocih.

Oktobra 2023 je SZO priporočila še drugo varno in učinkovito cepivo proti malariji Matrix-M. Cepiva se zdaj postopoma vključujejo v rutinske programe cepljenja otrok po vsej Afriki.
Več informacij o obeh cepivih v angleškem jeziku je na voljo na spletni strani SZO. 

Rumena mrzlica

Rumena mrzlica je virusna bolezen, ki jo prenašajo okuženi egiptovski tigrasti komarji in komarji vrste Haemagogus. Bolezen se pojavlja v nekaterih predelih Afrike in v tropskem pasu Srednje in Južne Amerike, v Evropi pa ni prisotna, vsi primeri so uvoženi. Ločimo gozdno in urbano obliko bolezni.

Rumena mrzlica lahko poteka brez simptomov, če se ti pojavijo, pa vključujejo vročino, bolečine v mišicah, glavobol, izgubo apetita, slabost in bruhanje. Pri 10 do 20 % bolnikov po kratkotrajnem izboljšanju nastopi druga, nevarna faza, ki se običajno začne s pojavom zlatenice oziroma rumenice (zato ime rumena mrzlica). Polovica bolnikov, pri katerih se druga faza razvije, v 7 do 10 dneh umre.

Zdravila za bolezen ne poznamo, se pa lahko proti rumeni mrzlici doživljenjsko zaščitimo z eno dozo cepiva. Cepljenje je ob potovanju v določene države obvezno.

Več informacij o cepljenju proti rumeni mrzlici najdete tukaj. 

Japonski encefalitis

Japonski encefalitis je glavni vzrok za vnetje možganov (encefalitis) v mnogih državah Azije. Virus prenašajo komarji, zlasti iz rodu Culex tritaeniorhynchus, bolezen pa se v Evropi ne pojavlja. Bolezen se endemsko pojavlja sezonsko v deželah Daljnega vzhoda, južne Azije, Indije in občasno v delu Avstralije (North Queensland), tako da ogroža predvsem popotnike, še posebej tiste, ki potujejo na ruralna območja, kjer se zadržujejo dlje časa. Tveganje za pojav bolezni pri popotnikih je statistično majhno (1 na miljon popotnikov), a se pri potovanjih na endemska področja vseeno svetujemo previdnost.

Večina okužb z japonskim encefalitisom je asimptomatskih ali blagih (vročina, glavobol). Vendar pa se lahko pri 1 od 250 okuženih pojavi huda oblika z encefalitisom ( nenaden pojav visoke vročine, glavobol, otrdel vrat, epileptični napadi, koma). Pri hudi obliki bolezni je smrtnost visoka (20-30 %), 30-50 % prebolelih pa ima lahko dolgotrajne ali trajne nevrološke posledice. Japonski encefalitis je glavni povzročitelj vnetij možganskega tkiva pri otrocih v Aziji, število primerov štejemo v desettisočih.

Za bolezen ni zdravila, obstaja pa cepivo. Svetovna zdravstvena organizacija državam, kjer je bolezen endemična, priporoča vključitev cepljenja proti japonskemu encefalitisu v nacionalne programe cepljenja. Zaradi majhne možnosti okužbe pri popotnikih je treba pretehtati smiselnost cepljenja glede na neželene učinke in ceno cepljenja. V Sloveniji cepiva nimamo na voljo. 

Več o cepljenju proti japonskemu encefalitisu si lahko ogledate v naših priporočilih za popotnike. 

Oropuče

Oropuče je tropska virusna okužba, ki se prenaša s piki okuženih mušic (Culicoides paraensis) in nekaterih komarjev (Culex quinquefasciatus, Coquillettidia venezuelensis in Aedes serratus). Nenavadno ime bolezni izvira iz imena reke na otočju Trinidad in Tobago, kjer so virus prvič odkrili. Pojavlja se predvsem v južni in srednji Ameriki ter na Karibih. V Evropi teh prenašalcev še nismo odkrili, vsi primeri okužb evropskih prebivalcev se zgodijo na potovanjih v tujini. Leta 2024 smo v Evropi zabeležili 44 primerov, v prvi polovici 2025 pa nekaj posameznih primerov.

Okoli 40 % okužb mine brez simptomov, pri drugih pa se razvije kratka vročinska bolezen, ki jo lahko spremljata izpuščaj in občutljivost na svetlobo. Simptomi se lahko pojavijo še enkrat čez nekaj dni ali tednov. Pri okoli 4 % bolnikov se lahko zadeve zapletejo z meningitisom in/ali encefalitisom. Če se z oropučejem okuži nosečnica, je to lahko nevarno za zarodek oziroma plod.

Za oropuče ne poznamo zdravila niti nimamo na voljo cepiva. 

Redke bolezni, ki jih prenašajo komarji

Komarji lahko prenašajo tudi nekatere redkejše vročinske bolezni, denimo Usutu, izpuščajne bolezni, ki prizadenejo sklepe, denimo vročica Sindbis, in različne encefalitise, denimo vzhodni in zahodni konjski encefalitis, kalifornijski encefalitis, encefalitis St. Louis in encefalitis Murray Valley. Za nobeno od teh bolezni cepiva še nimamo, so pa nekatera v razvoju. 

Bolezni, ki jih NE prenašajo komarji

Za konec pa velja izpostaviti še nekaj bolezni, ki jih komarji NE prenašajo, čeprav med ljudmi obstaja bojazen pred tem. Zaenkrat ni nobenih verjetnih dokazov, da bi komarji prenašali Lymsko boreliozo, za katero lahko zbolimo ob ugrizu okuženega klopa. Prav tako ni bojazni, da bi se preko komarja (ali drugih insektov) lahko okužili z virusoma hepatitisa B in C, ki se prenašata z okuženo krvjo, transfuzijo in spolnimi donosi (zlasti hepatitis B).