Sestavine cepiv

V javnosti pogosto odmevajo debate o varnosti cepiv in njihovih sestavin, vendar ti strahovi pogosto nimajo prave (znanstvene) podlage. Proces proizvodnje posameznega cepiva je vedno skrbno premišljen in traja tudi do tri leta, pri čemer je več kot 70 % proizvodnega časa posvečenega preverjanju kakovosti.  Vsako cepivo mora biti opremljeno tudi z ustrezno deklaracijo z navedeno sestavo cepiva, ki je javno objavljena tudi na spletu v Centralni bazi zdravil. Pogosto se dvomi pojavijo tudi zaradi uporabe tujk in strokovnih izrazov, ki jih ljudje povezujemo s kemikalijami in nevarnimi snovmi, čeprav gre lahko za naravne snovi (nekatere, denimo aceton, proizvaja človeško telo samo) ali za sestavine, ki nam v majhnih odmerkih ne škodijo.

V osnovi so cepiva sestavljena iz:

  • zdravilne učinkovine, ki jo imenujemo antigen,
  • pomožnih snovi, ki pripomorejo k večji varnosti ter boljšemu delovanju cepiva,
  • snovi v sledovih, ki so posledica proizvodnega procesa,
  • drugih snovi.

 

Zdravilna učinkovina

Zdravilne učinkovine cepiva so lahko preproste biomolekule (denimo vrsta beljakovine, peptida ali polisaharida), lahko pa je njihova struktura bolj kompleksna in jo sestavljajo mrtvi (inaktivirani) ali živi (oslabljeni) mikroorganizmi (virusi ali bakterije) ali njihovi delci.

 

Pomožne snovi

Pomožne snovi so v cepivih prisotne v zelo majhnih količinah, glede na njihove funkcije pa jih delimo na več skupin:

  • adjuvansi,
  • konzervansi in
  • stabilizatorji.

 

Adjuvansi so pomožne snovi v cepivih, ki poskrbijo, da se naš imunski sistem močneje odzove na cepivo in je zato zaščita pred boleznijo boljša. Zaradi njih lahko cepivo vsebuje manjšo koncentracijo zdravilne učinkovine, zmanjša pa se lahko tudi število potrebnih cepljenj. Najpogosteje uporabljeni adjuvansi so aluminijeve soli. V cepivu jih manj kot 2 miligrama, od tega je manj kot 1 miligram samega aluminija. Ljudje sicer v povprečju zaužijemo od 1 do 10 miligramov aluminija. Liter pitne vode, denimo, vsebuje 0,25 miligrama aluminija, seveda pa vneseni aluminij tudi izločimo.

Aluminijeve soli so pri izdelavi cepiv prisotne že več desetletij, najpogosteje uporabljajo aluminijev hidroksid in aluminijev fosfat in druge. Delujejo tako, da upočasnijo sproščanje zdravilne učinkovine cepiva v naše telo, cepivo se dlje zadrži v mišici, kamor ga vbrizgajo. Naš imunski sistem takšen »tujek« takoj odnese v bezgavke, ki proizvedejo protitelesa, ki nas ščitijo pred boleznijo. V zadnjem času cepivom namesto aluminijevih spojin kot adjuvanse dodajajo agoniste receptorjev TLR.

Konzervansi so cepivom dodani zato, da se cepiva ne pokvarijo, saj preprečujejo rast mikroorganizmov, kot so glive in bakterije. Danes so cepiva, ki jih imamo na voljo v Sloveniji, večinoma pakirana posamično (torej en odmerek v eni steklenički), včasih pa so bili odmerki večji in eno stekleničko so lahko uporabili za cepljenje več ljudi. Brez uporabe konzervansov bi se ob tem cepivo lahko onesnažilo, zato so kot konzervans uporabljali tudi organsko spojino tiomersal, katere polovico mase predstavlja etil živega srebra. Cepiva, ki jih danes uporabljamo v Sloveniji, tiomersala ne vsebujejo. Ta spojina je namreč v javnosti dvignila veliko prahu, vendar do danes še nobena znanstvena raziskava ni potrdila škodljivih posledic uporabe tiomersala v standardnih odmerkih cepiv. Kljub temu so v cepivih, ki jih uporabljamo v Sloveniji in drugod po Evropi ter v ZDA, tiomersal iz previdnosti in zaradi pritiska javnosti prenehali uporabljati. Več o tiomersalu lahko preberete na spleti strani NIJZ na tej povezavi.

Seveda pa za to, da se cepiva ne pokvarijo, še vedno potrebujemo konzervanse. Trenutno najpogostejša sta 2-fenoksietanol (vrsta koncentriranega alkohola) in fenol (ali karbolna kislina). Če ti dve snovi poiščemo na spletu, bomo sicer hitro ugotovili, da obe spadata med strupene snovi, a nobena od njiju v majhnih količinah, ki se uporabljajo v cepivih, za nas ni škodljiva. Da si bolje predstavljamo: tudi etanol spada med strupene snovi, pa ga v žganih pijačah vseeno pijemo. Če spijemo eno pijačo, nam ne bo hudega, če spijemo celo steklenico, pa nam to seveda škoduje.

Stabilizatorji cepivo ohranjajo učinkovito v času shranjevanja in transporta. Za stabilizatorje uporabljajo zelo različne snovi, denimo:

  • ogljikove hidrate, kot sta saharoza (sladkor) in laktoza (mlečni sladkor),
  • magnezijeve soli, kot je magnezijev klorid (uporablja se tudi kot prehransko dopolnilo),
  • sorbitol (sladkorni alkohol, ki ga lahko tvori človeško telo samo, najdemo ga tudi v sadju, v prehranski industriji pa ga uporabljamo kot umetno sladilo),
  • želatino prašičjega izvora, ki  preprečuje, da bi virusom v cepivih škodovale spremembe temperature.

 

Prisotnost snovi, ki so posledica procesa proizvodnje cepiva

Pri proizvodnji cepiv uporabljajo mnoge spojine, ki so nato v zelo majhnih količinah prisotne v končni sestavi cepiva:

Antibiotiki, kot sta gentamecin in neomicin, se uporabljajo v proizvodnem procesu, da bi preprečili morebitno okužbo in rast bakterij. Čeprav antibiotike iz cepiv odstranijo, so lahko še vedno v sledovih prisotni v končnem izdelku. Zato se pri proizvodnji cepiv izogibajo uporabi antibiotikov, ki pogosto povzročajo alergične reakcije.

Formaldehid je organska spojina, s katero v cepivih inaktivirajo določene bakterije in viruse. Formaldehid je naravna snov, ki tudi sicer nastaja v naših telesih v procesu presnove, zaužijemo pa ga tudi s sadjem. S podobnim namenom v procesu proizvodnje cepiv uporabljajo tudi glutaraldehid, obe spojini pa iz cepiva v procesu proizvodnje večinoma odstranijo in sta v končnem izdelku prisotni le v sledovih.

Ostanki celičnih kultur ostanejo prisotni predvsem v cepivu proti gripi, ki ga proizvajajo s pomočjo jajčnih beljakovin (kokošjih jajc), na katere je precej ljudi alergičnih.

 

Druge snovi, ki jih lahko najdemo v cepivih

Tenzeidi so snovi, ki jih dodajajo cepivom, da bi jih ohranili v prvotnem stanju in preprečili agregacijo.

Najpogosteje se uporabljajo polisorbati (vrsta emulgatorja, ki jo uporabljamo tudi v kozmetiki).

Aceton je topilo, ki ga je v sledovih mogoče najti v nekaterih cepivih. Aceton sicer proizvaja tudi naše telo in v tako majhnih količinah, kot ga vsebujejo cepiva, za nas ni nevaren.

Cepiva lahko vsebujejo tudi antioksidante, kot je askorbinska kislina, soli za uravnavanju pH vrednosti, lateks in vodo.

Spletno mesto uporablja piškotke za zagotavljanje boljše uporabniške izkušnje in spremljanje statistike obiska.
strinjam se